Kraljica je orehova potica

Klasična slovenska potica je orehova. Narejena je iz vzhajanega kvašenega testa z bogatim nadevom iz poparjenih mletih orehov, sladkorja, masla, ruma in vanilje. Namazano testo se nato zvije, zavije, včasih so rekli povije, od koder tudi stari izraz za potico povitica. Nekateri raziskovalci pravijo, da izraz potica izhaja iz latinske besede potissimus, kar pomeni nekaj najboljšega, najvišjega, kar so nekdaj pripravljali najprej za cerkvene kroge, nato za plemstvo, pozneje pa se je potica razširila tudi med nižje sloje in kmete. Čeprav je potica slovenska narodna sladica, jo poznajo tudi zunaj naših meja, v dunajski meščanski kuhinji že od 18. stoletja. Potico zgodovinski viri prvič omenjajo že leta 1575, stare kuharske knjige pa pričajo o tem, da je potica kot praznična obredna jed že stoletja na praznični mizi slovenskega človeka.



Testo se ne sme prehladiti



Nekdaj so v tako rekoč vsaki slovenski hiši pred prazniki pekli potico. Ko še ni bilo vseh mogočih električnih pripomočkov, se je družina ob večerih zbrala ob trenju orehov, nato pa so moški člani pomagali ročno stepati testo - za dobro potico mora biti testo dobro umešeno in stepeno. Nato mora vzhajati na toplem, dobro pokrito s platneno belo krpo, in bog ne daj, da bi tedaj kdo odprl vrata ali okno! Testo za potico bi se prehladilo, se sesedlo, »padlo skupaj«.



Čeprav je priprava potice kar zamudno opravilo, pa je tudi to del čarobnosti praznikov. Na žalost zaradi različnih vzrokov in kljub številnim pripomočkom, ki ob preprostem pritisku na gumb začnejo poljubno hitro ali močno samodejno stepati, mešati ali sekljati, le redke novodobne gospodinje še pečejo domačo potico.



Potico lahko spečemo v pekačih različnih oblik in iz različnih materialov, od kovinskih, glinenih, teflonskih do steklenih. A najlepše potice so tiste, spečene v modelu za šarkelj, z luknjo na sredini, ki po obliki spominjajo na še starejšo praznično dobroto, praznični kruh, nekakšen v kite spleteni venec, imenovan tudi božični kruh ali božičnik.

Primer neuspele potice s prazninami med skorjo in testom

Iz trgovine ne zadiši ...



Zakaj potica po tradicionalnem običaju ne sme manjkati na praznični mizi? Ker so največji tradicionalni družinski prazniki pri nas hkrati tudi gurmanski prazniki, ko si je slovenski človek privoščil več in boljše kakor navadne dni. Če so praznične jedi blagoslovljene, to prinaša zdravje in srečo za vso družino. Še zlasti naj bi bilo pomembno bogato jesti na zadnji dan leta, saj naj bi to zagotavljalo polno mizo kot simbol blaginje tudi v novem letu.



Danes je ponudba že gotovih potic v trgovinah precej dobra, nekatere so boljše, druge slabše. Mogoče je najti po videzu, okusu in sestavinah skoraj natančno take, kakor jih lahko spečemo doma. A kaj, ko potem doma ne zadiši po potici, ne zadiši po praznikih ... Tudi zato kupljena ni nikoli enaka kot domača, pa naj jo še tako oglašujejo kot tako. Domača verjetno namreč pomeni, da je narejena doma, in to ne velja le za potico. Vendar je vprašanje, kaj različni oglaševalci mislijo z izrazom »domača hrana« v gostinskih lokalih ali trgovinah.



V tujino z domačimi poticami



Tudi v zvezi s potico se lahko nostalgično vprašamo, ali so nam tehnološki dosežki in udobna življenjska raven res prinesli samo napredek in blaginjo ali pa so nas morda po drugi strani hkrati oropali tudi nečesa, kar nam zdaj manjka, pa se včasih niti ne zavedamo, kaj bi to lahko bilo.



Ko nas je konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja nekatere tedanje gimnazijce profesorica za zgodovino umetnosti vsako leto peljala na enotedensko umetnostnozgodovinsko ekskurzijo v tujino, je priporočila, naj s seboj vzamemo potico, češ da bomo tako imeli s seboj hranljivo popotno malico, ki bo po več dneh še enako dobra ali še boljša kakor takoj po peki in ki nas bo hkrati spominjala na dom in družino. Vse mame so nam jih spekle in vedno smo priredili tekmovanje, čigava je najboljša. Skoraj vsako leto je zmagala makova potica Helenine mame. Še vedno se včasih spomnim na to, čeprav je tega že dolgo, pa tudi tiste Helene ne poznam več.



Nikoli je ne speče dovolj



Preizkušeni recept za praznično slovensko orehovo potico z nekaterimi triki za uspešno peko in brezhiben rezultat smo si tudi tokrat sposodili od gospe Petre, ki jo je po tem receptu spekla že neštetokrat in zanjo vedno znova dobiva le pohvale. Verjetno najboljši dokaz za to je, da je nikoli ne speče dovolj, saj sproti izginja v sladkosnedih ustih njene družine. Ko odrežemo kos potice, namreč zelo rada odstopa skorja, neprijetno pa je tudi, če so v odrezanem kosu luknje, praznine med testom in nadevom. Potica ne sme biti presladka, testo pa ne suho, vendar tudi ne »pocasto« ali lepljivo. Vse našteto so namreč pogoste pomanjkljivosti potic.

Objavljeno v Finance Weekend, 9.12.2011