Zmaga gre v Panamo, ups, Ekvador!

Slamnik kot modni dodatek poudari osebni slog, hkrati pa je elegantna zaščita pred sončnimi žarki. In letošnja modna zapoved je - slamnik, a ne le na plaži, brez zadržkov ga lahko nosite tudi v mestu. Ženske izberite prefinjen florentinski slamnik s širokimi krajci, moški pa znamenitega panamskega.

Ljudstva po svetu že stoletja nosijo različne slamnike za zaščito pred soncem. Države nekdanje Sovjetske zveze imajo dolgo zgodovino slamnatih klobukov, prav tako Azijci, ki so jih nosili že v srednjem veku, pa ne le Tajci in Vietnamci, ampak tudi japonski budistični menihi. Slamnik je še danes nacionalni simbol afriških ljudstev Basota in Lesota. Tu so seveda še slamnati kavbojski klobuki, ki so jih v 13. stoletju nosili osvajalski mongolski jezdeci, 500 let pozneje pa kavboji Divjega zahoda. V umetnosti slamnati klobuk najdemo že na gotskih freskah Antonia Pisanella, za avtoportret si ga je nadel sam Vincent van Gogh. V 19. stoletju je bil za jadranje in plovbo priljubljen čolnarski klobuk, ki naj bi ga v neuradni uniformi imel celo FBI. Takega imajo tudi beneški gondoljerji in možakarji pri spustu z lesenimi sanmi v Funchalu na Madeiri.

Kralj med slamniki

A pravi, dobri slamnik je še vedno le panamski, katerega domovina je v resnici Ekvador. Inki so imeli svoje pletene klobuke, s katerimi so se pred močnim gorskim soncem zaščitili že v obdobju pred prihodom Špancev v 16. stoletju. Ime panamski se jih je prijelo že zgodaj, saj so do 20. stoletja vse trgovske poti potekale čez Panamo. Med špansko-ameriško vojno je ameriška vlada kupila tisoče klobukov za svoje vojake na karibskih bojiščih, v času zlate mrzlice pa so jih imeli vsi avanturisti. Po osamosvojitvi Ekvadorja jih je španski poslovnež Manuel Alfaro iz Paname izvažal v ZDA, Evropo in Azijo. Njegov sin Eloy, ki je prevzel podjetje in pozneje postal ekvadorski predsednik, je leta 1849 v Kalifornijo izvozil kar 220 tisoč slamnikov. Ko so se leta 1855 pojavili na razstavi v Parizu, so še formalno dobili ime in pustili tako močan vtis, da so se znašli na platnih Pierre-Augusta Renoirja. Za svojo soprogo jih je naročil španski kralj Karel IV. in njegovi botaniki so v čast vladarskemu paru palmo za slamnike poimenovali Carludovica palmata. Ko si je slamnik nadela še britanska kraljeva družina, je bilo njihovo mesto v zgodovini mode zapečateno.

Unikaten slog slamnika naj bi v 18. stoletju začrtal Francisco Delgado iz ekvadorske province Manavi in še danes mu sledijo pomembni proizvajalci, denimo havajski Brent Black ali londonski Lock & Co. Ko je ameriški predsednik Theodore Roosevelt leta 1904 obiskal gradbišče Panamskega prekopa s slamnikom na glavi, da bi se, tako kot tisoče delavcev, zaščitil pred tropskim soncem, so postali del ameriške zgodovine. Leta 1944 so bili najpomembnejši izvozni izdelek Ekvadorja, delno zaradi upada izvoza kakava, še bolj pa zaradi zlatega obdobja Hollywooda.

Pokrivalo največjih šarmerjev

Panamski slamnik je v burnih letih ameriške prohibicije postal zaščitni znak Ala Caponeja, Luckyja Luciana in drugih mafijskih šefov. Nosili so ga vsi, od modnih legend Humphreyja Bogarta in Garyja Cooperja do svetovnih voditeljev, denimo britanski premier Winston Churchill in ameriški predsednik Harry Truman, med drugim navaja avtor knjige Icons of Men's Style Josh Sims. Na platnu so slamnike uveljavili Clark Gable v filmu V vrtincu, Sydney Greenstreet v Casablanci, Gregory Peck v Ubiti ptico oponašalko, desetletja pozneje Sean Connery v Možu, ki je hotel biti kralj in Anthony Hopkins v Hanibalu. Oboževali so ga Mark Twain, Tom Wolfe, Salvador Dali in Frank Sinatra. V sedemdesetih letih minulega stoletja je Mick Jagger s panamskim slamnikom, nizkimi oxfordskimi čevlji in bež hlačami na zvonec predstavljal rock'n'roll različico Velikega Gatsbyja. Zdaj ga nosijo staroste golfa in konjeniških dirk, nanj prisegajo Johnny Deep, Harrison Ford, Pierce Brosnan in nobelovec Mario Vargas Llosa. Ženske, recimo kraljica popa Madonna, pa si z njim ustvarijo športen in fantovski videz.

Rolls-royce med klobuki

Panamski slamnik je lahko različnih oblik, od takšnega z nizko štulo in ožjimi krajci do večjega v kolonialnem slogu, ki je podoben čeladi kolonialnih vojakov. Skupni imenovalec so trpežnost, zračnost in prožnost naravnih materialov, zato lahko moške slamnike prodajajo zvite v elegantne tulce. Še danes jih delajo spretne roke domačinov v okolici mesta Montecristi, v gozdovih province Manabi, kjer uspeva Carludovica palmata, za domorodce toquilla. Umetnost tkanja tradicionalnih ekvadorskih slamnikov je tudi na seznamu nematerialne kulturne dediščine Unesca. Dolge liste nasekajo, skuhajo in sušijo na soncu, da pridobijo čvrstost. Nato jih razkosajo na tanka vlakna, jih pobelijo in spletejo v klobuk. Glede na debelino vlaken in finost pletenja ločijo štiri kakovosti. Najboljši so »superfino«, ki jih pletejo tri mesece in preizkusijo tako, da vanje natočijo vodo, ki jo morajo zadržati. Te prodaja tudi havajsko podjetje Brent Black, ki je za model Montecristi iztržilo skoraj 70 tisoč evrov. Pravijo, da je panamski slamnik plemenit kot rolls-royce, le da si prvega lahko privoščimo skoraj vsi, drugega pa le redki.