Zakaj? Adolf Loos, eden pomembnejših arhitektov in teoretikov arhitekture 20. stoletja, je v času, ko je monarhija še dihala s polnimi pljuči, s tem barom prinesel v mesto nekaj ameriškega. Bar je bil zgrajen leta 1908. Ob vzponih in padcih je preživel vse do danes in je zdaj še bolj živahen kot kadarkoli.
Majhen lokal z velikim srcem
Kaj vse se je v več kot sto letih zgodilo na 28 kvadratnih metrih v središču Dunaja, lahko le ugibamo in si domišljamo zgodbe, ki so jih tu premlevali filozof Ludwig Wittgenstein, psiholog Sigmund Freud, slikar Egon Schiele, Arnold Schönberg, Karl Kraus ali pa slovenski študentje Edo Ravnikar, Feri Novak, Blaž Arnič... V tem malem prostoru sobivajo steklo, les, kamen - arhitekturni dragulj, ki je vsekakor več kot to, saj zagotavlja prijetno hladno ozračje v baru. Ta se odpre šele ob dvanajstih, a je odprt do štirih zjutraj. Deset zaposlenih, med katerimi prevladujejo barmani, vam bo ob vsakem trenutku in razpoloženju postreglo z eno od alkimističnih mešanic, ki vliva pogum in vas požene v »prave« življenjske obrate. Med zvarki v tem baru se najde tudi nekakšno poskusno zdravilo proti malariji - sicer se je izkazalo, da proti tej ne deluje, je pa zelo primerno za uporabo v koktajlih.
Pipeline je prva izbira
In ti so prva značilnost bara, v ponudbi jih je več kot 150, za vsako priložnost. Bar je tudi nočno pribežališče dunajskih uglednežev, promijev, kot na Dunaju imenujejo pomembne osebnosti iz sveta zabavne industrije, posla in kulture. Pipeline pa je moj prvi izbor koktajla, ki temelji na vodki, ananasovem soku in kumaricah in je pravzaprav zaščitni znak Loos Bara, drugje ga ne najdete.
Loos Bar sicer kar nekaj časa ni bil preveč priljubljen lokal, sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko ga je začela voditi Marianne Kohn, kraljica nočnega življenja na Dunaju, pa je spet zablestel na barski sceni avstrijske prestolnice. Marianne Kohn je bila z modnim oblikovalcem Helmutom Langom in zdaj že pokojnim pevcem Falcom med bolj razvpitimi osebnostmi divjih osemdesetih let v mestu.