Njihova ponos in drža sta postala pregovorna in kljub nenehnim prizadevanjem so vsi poskusi, da bi četrti največji otok v Sredozemskem morju zahodno od Apeninskega polotoka postal neodvisen od Francije, padli v vodo; približek tega se je zgodil leta 1991, ko je Korzika postala avtonomna regija s parlamentom in vlado. A namen mojega obiska ni bil rešiti njihovo notranjepolitično zmedo, poglabljati se v nekoč aktualno krvno maščevanje - vendetto -, se spuščati v politične debate, temveč poiskati topel objem sonca, ki drugje že izgublja moč.
Ko človek doma pogleda nazaj, je hvaležen za vsak korziški dar in to, da nikoli ni bilo, kot je v navadi denimo v deželah tretjega sveta, treba zamižati, pokriti ušesa ali zatisniti nosu. Vonj po sivki in z makijo posejana pokrajina, ki se je tako kot Alpe izoblikovala v terciarju, v svojih nedrjih dobro skriva dolga leta stisk in trpljenja, na katere je zares preprosto pozabiti na tlakovanih ozkih ulicah, ob slikovitih previsih z mesti nad njimi in posedanju ob kavah, ki na mizo simpatično priromajo potem, ko natakar dve uri pred poldnevom v miru prežveči figatellu, s figami obogateno svinjsko klobaso iz jeter. In kaj pove v opravičilo? Kdo bi vedel, a na obrazu je čutiti vsak zlog!
Korzika leži v Tirenskem morju in le 14 kilometrov jo loči od italijanske Sardinije, za katero je še pred kratkim zaostajala po nočnem življenju in bučnih zabavah na plaži, a tudi to se spreminja, saj jo zadnjih nekaj let preplavljajo diskoteke, ki se vrstijo v bližini najlepših ali celo sredi z značilnim sredozemskim vonjem prepojenih poljan. A množičnega turizma in hotelskih verig tu ni, je pa na cesti srečati številne gornike, ki iščejo dušni mir v hriboviti, divji in neukročeni naravi, z malo domišljije so pogosto krivi za bitja, prežeča iz skalnih pobočij.
Usodni Ajaccio
Slovenci radi poudarjamo, kako lep je pri nas spoj gorovja in morja, a Korzika ima v primerjavi s Slovenijo na pol manjšem ozemlju tega zares v izobilju, še več, pohvali se lahko s sanjskimi plažami, zato ni čudno, če trdimo, da je gorati francoski otok z 20 dvatisočaki upravičeno en sam velik regijski park z 200 kilometrov dolgo, najosupljivejšo evropsko pešpotjo. In čeprav nam je Korzika ostala v tragičnem spominu zaradi letalske nesreče douglasa DC-9, v kateri je 1. decembra 1981 umrlo vseh 173 slovenskih turistov in sedem članov posadke Inex-Adrie Avioprometa, se zdi, da ji odpuščamo. Drži, niti danes ni lahko pozabiti na sence v kotičkih gore San Pietro, ki je bila usodna za polet številka 1308. Leta 2008 so z gore odstranili okoli 27 ton letalskih ostankov, na mestu, kjer je prvo krilo zadelo v tla, pa postavili spominsko ploščo.
Nisem garal vse svoje življenje, da bi ostal tam, kjer je pač primerno, si je na poti iz Ajaccia, kraja, kamor so bili pravzaprav namenjeni slovenski potniki, verjetno mrmral najslavnejši sin Korzike Napoleon Bonaparte, ki se je tu rodil leta 1769, rojstna hiša pa je vse od njegovega kronanja največja mestna znamenitost, prav tako spomenik, ki je menda postavljen na kraju, kjer se je mali Bonaparte igral vojščaka.
Testa Maura, divje svinje in kostanj na vsakem koraku
Če bi se človek lahko še bolj sprostil v starodavnem mestecu Corte, univerzitetnem središču Korzike, bi bil verjetno mrtev, tako prijetno je, da brez slabe vesti odloži delo in v miru s krizo srednjih let premisli ali vsaj premišljuje, kam in kako naprej. In tako kot kamnite ulice mestnega jedra, ki so navdihovale že romantike 19. stoletja, denimo Gustava Flauberta ali Alexandra Dumasa, obstane v nekem drugem času, ko so tu okoli pele puške in bajoneti in je bilo življenje dovolj težko že brez revščine, lakote in bolezni. Muzej korziške etnološke dediščine Musée de la Corse daje slutiti, da je bilo na Korziki vseskozi pestro od kartažanske, rimske, bizantinske, genovske in seveda nadvlade Mavrov, katerih podoba (Testa Maura) je v času korziškega generala in domoljuba Pasquala Paolija, ki se je bojeval za neodvisnost otoka, sprva z Genovo, pozneje s Francijo, leta 1760 postala simbol otoka in se bohoti z vsakega drugega okna in vsakega tretjega izdelka.
Na vsaki korziški steklenici z vinom je vtisnjen mavrski obraz ali vsaj obris korziškega ozemlja, vsak »supermarket« ima poseben oddelek s korziškimi izdelki, vsaka steklenica piva ponosno razglaša, da je bila narejena na Korziki, podobno je s kostanjevim medom in prekajenimi stegni divjih prašičev, ki ponosno bingljajo s stropa bolje založenih trgovin. Ja, na Korziki je lahko biti vegetarijanec le, če jeste meso!
Kamen nekoč in danes
Posrečena zveza med evolucijo Zemlje in geološkimi značilnostmi Korzike je rodila številne in predvsem neprecenljive umetnine, tako v monumentalnih svetiščih kot tudi v posvetnih objektih, ki jih še danes spoštljivo obiskujemo in opazujemo, poslušamo zgodbe in legende, ki so nastajale ob oblikovanju kamnitih skulptur. Filitos, največje neolitsko središče Korzike, odkrito leta 1946, pripoveduje zgodbo vsaj 20 menhirjev, domnevno najlepših v Evropi, ki naj bi bili simbol za ljudi, katerih življenja naj bi se okoli leta 1500 pred našim štetjem po smrti nadaljevala prav v kamnu. Zgornji del mesta in del obzidja na južni obali Korzike in ob severni obali Bonifacijevega preliva, ki povezuje Korziko in Sardinijo, sta zgrajena na vrhu navpičnih belih sedimentnih krednih apnenčastih pečin, približno 70 metrov nad morjem. Ker je pečine spodjedlo morje, je videti, kot da je Haute Ville oziroma zgornji del mesta, kjer so zaradi učinkovitega zavetja pred sovražniki nekoč tudi živeli, do pred kratkim pa je bilo tudi administrativno središče francoske tujske legije, zgrajeno na zastrašujočem previsu. Prav tu, pod mestom, ki ga je najlepše opazovati z morja, bi lahko nastala čudovita zgodba Richarda Bacha o galebu, ki išče popolnost, samouresničitev in svobodo, o galebu, ki si drzne iti dlje od večine in stre okove svojih misli, da bi strl okove svojega telesa, in čeprav junak, je hkrati tudi poraženec.
Foto: Gorazd Dominkoža je bila objavljena v zadnji številki revije TRENDI
