V Sloveniji je modna scena že več let skromna, včasih modni ponos naše države - znamke Mura, Labod, IUV, Rašica - so danes samo žalostna zgodovina. Modni oblikovalci, ki še vztrajajo, nenehno stokajo, da se od mode pri nas ne da živeti. Malo je izjem, med temi so denimo Draž, Cliché, Alenka Globočnik z Akulturo. Večina drugih se preživlja kot stilisti, kostumografi, profesorji ali asistenti na fakultetah ali pa delajo v povsem drugih panogah. Eden izmed razlogov za to je tudi, da zlasti mladi oblikovalci premalo mislijo na uporabnost v modi in na stranko, ki jo ob estetiki zanima tudi nosljivost oblačil. Izbrani trije oblikovalci malo bolje razumejo zakonitosti modnega trga in ustvarjajo nosljivo modo.
Nad krizo s popusti in še večjo trgovino
Jelena Pirkmajer je lastnica blagovne znamke Cliché in ima v Stari Ljubljani že 20 let svojo trgovino, med strankami ima že zdaj veliko poslovnih žensk. Z lastno trgovino je v prednosti pred oblikovalci, ki je nimajo, saj ti precej teže prodajo svoja oblačila. V veleblagovnicah se morajo namreč odločiti za komisijsko prodajo, temu pa se večina izogiba, saj dobijo plačilo le za prodane kose, ne pa za celotno kolekcijo. K dvigu ustvarjalnosti, predvsem pa prodaje tudi tedni mode v Ljubljani niso prispevali nič koristnega; oblikovalci pač ne morejo živeti le od pohval radovedne množice na modnih revijah. Jelena Pirkmajer pa se je tudi v teh razmerah in tudi v gospodarski krizi hitro znašla. Leta 2009 je cene oblačil znižala za desetino in še razširila trgovino, da bi postala opazna prodajna točka; v ponudbo je poleg svojih uvrstila izdelke tujih oblikovalcev, na primer čevlje znamke Liam Fahy, parfume Molecule in modne dodatke Eugenie Kim. Cliché za dogodek pripravlja še več drznih, a nosljivih kosov - suknjičev, lahkotnih oblek, tajliranih jaken s kapucami, vodoodpornih trenčkotov in jop/tunik. Ta oblačila so lahka in v torbah poslovnih žensk ne zavzamejo veliko prostora.
Težko je tekmovati z modnimi megapodjetji
Dajana Ljubičić je na eni strani zelo subtilna modna oblikovalka, na drugi pa, ker je prvotno industrijska oblikovalka, tudi rahlo avantgardnejša, z bolj »grobimi« krojaškimi prijemi. Zato je tudi njena moda drugačna od prevladujoče ponudbe na trgu. Njena oblačila so androgina in zato je zanjo laže ustvariti modo, ki je bliže poslovni javnosti. Čeprav kreira za ženske, ki so odločne in samozavestne, drugačne v poslu po njenem mnenju tudi ne morejo preživeti, po naročilu izdela oblačila tudi za moške. Pravi, da korak za korakom osvaja finančni del modnega oblikovanja, in ve, da mora svojo modno filozofijo prilagoditi trgu ter izdelovati posebna, a še vedno nosljiva oblačila. Poudarja, da je zelo težko konkurirati svetovnim megapodjetjem, pri katerih nad kreativnimi direktorji stoji četa ljudi, ki se ukvarja samo s prodajo. Njena prednost na trgu je sicer, da ima, v nasprotju z drugimi našimi oblikovalci, zmerne cene. Njen suknjič iz zadnje kolekcije denimo stane 250 evrov, nekateri naši kreatorji pa imajo za slabše izdelan suknjič ceno tudi nad 500 evrov. Kot članica progresivne modne skupine Young@Squat za projekt ustvarja bolj ženstveno kolekcijo, z veliko neoprena, barve niso samo črne, v oblačilih je pravšnji odmerek seksapila in poslovne, sodobne elegance.
Visoka moda za srednji in nižji sloj
Vasja Brilj Lasić kreira samo za moške. Pri nas so takšni oblikovalci redki, tudi zato, ker je krojenje moških oblačil zahtevnejše in dražje. Še študent oddelka za oblikovanje tekstilij in oblačil na NTF v Ljubljani je tudi soustanovitelj nove modne skupine pH15, ki bolj kot prodajni poudarja estetski vidik v modi. Ustvarjanje posebne kolekcije za poslovne moške je zanj izziv in priložnost, da spozna nove razsežnosti v panogi, kjer prevladuje drugačna modna logika. Prepričan je, da mora oblikovalec ponuditi oblačila z lastnim pečatom, kajti »če je oblačilo zgolj medij za izražanje lastne kreativnosti, kakršnakoli že ta je, je končni izdelek lahko marsikaj, tudi docela neuporabna, čeprav nosljiva zadeva«. Ugotavlja, da se tudi nenosljive stvari lahko dobro prodajajo ob ustrezni zgodbi, po drugi strani pa se lahko popolnoma nosljive stvari ne prodajo.Lasićevo mnenje o tržni naravnanosti se razlikuje od drugih dveh sodelujočih oblikovalcev. »Oblačila, vpeta v porabniško logiko, že zdaj prevladujejo, zato potrebujemo haute couture za srednji in nižji sloj prebivalstva.« Njegova moda za projekt je namenjena sodobnemu (poslovnemu) moškemu, ki pozna modne zapovedi, ki si upa biti opazen, a ve, kje so meje primernega oblačenja. Suknjiči so z ruskimi ovratniki, puloverji tanki in tajlirani, hlače tudi na preklop in zavihane, med materiali pa se je odločil tudi za drago, a kakovostno Armanijevo blago.
